»V Mestnem gledališču ljubljanskem sem prebil dolgih 20 let ... Čas, ki sem ga prebil v gledališču, je oplodil moje poznejše delo likovnega teoretika, ker je z gledališke strani likovne probleme postavil v luč čiste prostorske izkušnje. Tam sem se zavedel, da je letva, obešena skozi odrski prostor, samo ena od možnih podob abstraktnega likovnega pojma linije, da prostor gradimo z odnosi ploskev, barv, luči in oblik.«
»Teatru sem, končno, dolžan zahvalo za svoje osebno zorenje ... Zato se tega časa s hvaležnostjo spominjam. Kljub temu pa mislim, da je bilo 20 let gledališča preveč. Teater živi v času, nove generacije gledalcev zahtevajo nove gledališke delavce, ki lahko na nov in primeren način odgovorijo njihovim zahtevam in potrebam. Posameznik se v svojem življenju le težko stalno prilagaja tem spreminjajočim se zahtevam živega gledališča, zato lahko postane cokla njegovega razvoja.«
»S hvaležnostjo se spominjamo očeta samostojne slovenske države in utemeljitelja naše sodobne parlamentarne demokracije. Dr. Bučar je bil državnik: preprost, a odločen in inteligenten politik, ki je imel pri svojem delu vselej v ospredju dobrobit ljudi«
»Bučar je bil zaradi svojega delovanja trikrat na pragu zapora, prvič leta 1984, ko je pisal knjigo Resničnost in utvara, drugič, ko je sodeloval pri pisanju Nove revije, in tretjič, ko je imel januarja leta 1988 svoj nastop v Strasbourgu in ga je Jože Smole označil za narodnega izdajalca«
»To so stvari, o katerih si nihče ne bi upal razmišljati pred 30 leti. Se zavedamo odgovornosti ki jo imamo za naprej, se pa tudi zavedamo zapuščine, ki smo jo prejeli in negovali in nadaljevali, kakor smo znali in čutili. Morda največji izziv je ohraniti to nevidno nit med gledalci in umetniki in si zaupati še naprej.«